Petek, 27. February 2009 - 11:51 - Maja Smole

Kar mi je prišlo do sedaj v roke glede duševne rasti, spoznanj o sebi, pozitivnih delovanj… knjige kot so »Življenje je tvoje«, »Polje«, »The secret«, »Budjenje svjesti«, »Svetlo modra« ... razni članki na temo, dokumentarci, zapisi ipd. iz vsega se mi izlušča misel, ki ne vem, če jo bom znala dobro ubesediti, ampak nekako takole gre:

Mi smo kreatorji svojega življenja in usode, mi smo pisci matrice. Ampak s tem ne mislim, samo na zapis svoje VLOGE v matrici življenja, ki obstaja neodvisno od nas, ampak na zapis SVOJE MATRICE. Zapis vsega kar se dogaja okoli nas, ljudi, predmetov, dogodkov, navidezno neodvisnih od nas, energij, emocij, naključij, nenaključij, sreče, nesreče… Se pravi jaz zapisujem svojo usodo na moji matrici in JAZ zapisujem TVOJO usodo na MOJI matrici. In JAZ zapisujem usodo sedmih milijard ljudi na svoji matrici. In TI zapisuješ MOJO usodo na TVOJI matrici. Obstajamo v sedmih milijardah paralelnih matric, ki se dogajajo istočasno, odvisno in hkrati neodvisno ena od druge.

Blebetam? Ne vem, ampak kvantna fizika je že dokazala, kakšno naravo dajejo kvantni zakoni atomom. Atom je lahko v istem trenutku tu ali tam, tu in tam, je takšen ali drugačen in je takšen in drugačen. Vse možnosti so odprte, v vseh možnostih obstaja. Šele ko ga prvi opazovalec opazi, mu s tem določi stanje. Tale laična razlaga znanosti bi verjetno marsikaterega fizika spravila v prezgodnji grob, ampak tako si jaz to razlagam. In jaz sem zapisovalec MOJE matrice. Tu me sicer muči paradoks – atomi so se potemtakem začeli obnašati tako ravno zaradi tega, ker jih je nekdo nekoč pogledal skozi luč kvantnih zakonov. Se pravi nismo mi odkrili nečesa kar že obstaja, nismo nič dokazali, ampak smo na novo zapisali naravo stanja. Ali preprosteje – zemlja je dejansko bila ploščata. Dokler so jo ljudje dojemali kot ploskev. Ko se je našel prvi, ki je zemljo dojel kot rotirajočo kroglo, je takša res postala. »In vendar se vrti«. Galileo, dobro, da nisi zabrundal v brk: »in vendar je ploščata in zdaj naj se obrne na glavo…« (A že kdo kliče tiste strice z lepimi belimi haljicami, ki se jim rokice zvežejo na hrbtu? »Aleksandar veliki u gumenoj ćeliji« ... he he he)

Kaj potemtakem odloča o tem, kaj se bo zgodilo, oz kaj se dogaja, kdo bo prvi, ki bo zagledal atom, kdo je tisti, ki bo določil njegovo naravo? Težko vprašanje, kajne? To je gotovost v nas. Vsi jo poznamo, prepričana sem. To ni želja, to ni odločitev, to ni volja, to ni upor. To je gotovost. Ki je z nami, ki se je ne zavedamo, ki je ne občutimo. Ker nič takega ne potrebujemo. Jo samo odživimo. (ne, nisem narobe napisala, odživimo). To odloči, kakšen bo atom. Vsak od nas, če dobro pobrska po spominu, bo zagotovo našel vsaj en kristalno jasen primer gotovosti. Ko jo najdeš, veš kaj je. In potem… potem jih lahko začneš odkrivati. Ker so kar naprej z nami, naše gotovosti, samo so tako tihe, tako neopazne, tako skromne, da jih ne zaznamo, da ne vidimo, kako lepo nas vodijo. Vse ostalo je bučno, glasno in kar naprej vpije: Mene poslušaj! Jaz vem! Tako je treba! Močno si želi in bo tvoje! Močno si prizadevaj in boš srečen! Ne želi si, želje te ohromijo, odvrzi jih! Ne boj se, strah je slab! Boj se, apatičnost je slaba! Deluj, deluj, deluj!!!!!!! ... ampak kako nepomembno, malenkostno je vse to. Ne usmerja nas to, ne vodi nas to, to je samo glasno, balast. Gotovost ne potrebuje balasta, ona samo je. Tiho je in tiho opravi svoje delo. Moja gotovost je hecna, mala zgodbica z lasmi. Oziroma to je moje prvo zavestno srečanje z gotovostjo, s tisto, ki se mi je razkrila, ki je nežno dvignila glavo in rekla: »poglej me, tu sem, vedno sem s tabo, in vedno bom s tabo«. Seveda ne takrat, kasneje mnogo, kasneje sem se je zavedla. Zgodbico sem hotela dodati, pa izzveni tako – banalno. (”...besede so zaklete v svoji omejenosti….”; kajne Jasna?. Prav tako je težko ubesediti občutke. Ko se mi je moja gotovost prvič razkrila v vsem svojem veličastju, je bilo,.... ne vem …..spoznanje. Takšna stvar te pretrese – nešteto stvari zagledaš kar naenkrat v novi luči v drugačni luči, začnejo se prižigati iskrice kot svetilniki v temi. Enako je bilo s 25 letnico. Zdaj vidim. Zame se je zgodba začela, sestavila, odvila in zaključila več kot leto prej v Casinoju. Vse kasneje je bilo samo še umestitev v naše dojemanje časa in prostora. Zgodilo se je natanko tako kot tedaj za šankom. Ja jebi ga, za šankom Casinoja (edini je bil odprt) v nedeljo zvečer po zaključku Evropskega v Ribnici. Ige (predsednik društva), Gašo in jaz prbiti ko Marije in z nami neskončno potrpežljiv šef strežbe. Enega smeha in neumnosti, ampak v momentu lucidnosti Ige izusti: »Ej, a vidva vesta, da imamo drugo leto 25 let obstoja mažoret? Nekaj bi morali narediti.« V tem momentu je bilo v meni narejeno. V možganih se mi je odvrtela vsa zgodba. In natanko tako kot sem takrat vedela (z neomajno gotovostjo), da bo to uspeh, stvar, ki jo mažorete še niso pokazale, je uspeh bil. Ves koncept, vse točke, tako kot je bilo zamišljeno. Ker se je zgodilo že takrat. Res bi nekdo rekel, da je uspeh relativna zadeva, da bi se naš spektakel težko primerjal s podobnimi zadevami… boljšimi, bolj profesionalnimi, mogočnejšimi, ampak to sploh ni pomembno, jaz sem ga doživela na svoji matrici kot uspeh, in ne le to tudi nastopajoča dekleta, bivše mažorete, starši in vsa ostala publika v polni športni dvorani je to tako doživela. Ker sem jaz tako zapisala v mojo matrico pred več kot letom dni. Ko atom opazi prvi opazovalec, atom ostane tam kjer je in takšen kot je za vse ostale opazovalce. Ker ga dojemajo v matrici prvega opazovalca.

Obe moji zgoraj napisani gotovosti sta lepi, pozitivni, obstajajo pa tudi tiste manj lepe, boleče. Pravzaprav gotovost je vedno enaka, le druga čustva jo spremljajo. Čustva niso konstanata v našem življenju, kar naprej se spreminjajo, pojavljajo, nas preplavljajo, izginjajo, se spreminjajo… in to nas ne more determinirati. Gotovost se na čustva ne ozira, je vedno enaka, vedno opravi svoje delo temeljito. Kaj pa se vendar vseeno dogaja, takrat ko se bojimo, dvomimo, odločamo? Takrat smo igralci gotovosti nekoga drugega, ki je v tej situaciji močnejša od nas. Gotovost je vedno močnejša, vedno doseže svoje in hitreje ko jo sprejmemo,lažje je za nas. Vsako upiranje je zaman – “resistence is futile”. Ampak ali ni olajšanje v zavedanju, da bi lahko bili osvobojeni vseh pritiskov in teže odločitev, dvomov, strahov ko enkrat spoznamo, da je gotovost na delu?