Formitas
BBDO // An exclusive affiliate of Ketchum
S kolesom na Mangart: za nekatere mal za sline cedit ...
Lepa vremenska napoved, rahla obsedenost s kolesom, neuspešen poskus pred dvemi leti … vse to me je vzpodbudilo, da sem v soboto zvečer sprejel odločitev, da grem naslednji dan ponovno poskusit s kolesom osvojit Mangart. 2056 metrov nad morjem. Iz izhodiščnih 530 metrov (nekaj malega iz Bovca, iz parkirišča pred trdnjavo Kluže), do tja kamor vodi najvišja slovenska cesta.
Nepozabno, vznemirljivo, s čudovitimi pogledi in – ja – precej naporno.
Štart iz Ljubljane ob pol šestih zjutraj. Vse spakirano že prej: kolo (jasno), preoblačila, dva litra pijače, dva Snickersa in dve Frutabeli. Dve uri vožnje do izhodišča. Prek Kranjske gore, čez Vršič v dolino Trente in malo pred Bovcem desno proti Predelu. Po dveh kilometrih vztop v Triglavski narodni park in malo za tem parkiranje ob trdnjavi Kluže. Zadnje priprave za 24 kilometrski vzpon za dobrih 1500 metrov in gremo …
Prvi del je prijeten in hladen, saj je jutro še zgodnje in se sonce še skriva za hribovjem okrog. Dvanajst stopinj pri malih spustih in pri hitrosti okrog 40 kilometrov je kar hladnih. A hlad kmalu zgine. Od Loga pod Mangartom naprej gre zadeva v hrib. Poštenih 10 procentov in več. Slačenje že na koncu Loga. In grizljanje hriba skozi vas Strmec (le zakaj ima takšno ime!) do odcepa za Mangart tam nekje pod prelazom Predel. Vsake toliko si v kontaktu s plazenjem tal pred leti. V Logu nov most, pred odcepom nov most v gradnji, za odcepom nova cesta ob plazu in čez jedro plazu.
Srečanja s podobnimi – kljub zgodnji uri – relativno pogosta. Sami, v parih in skupinah, vsi z istim ciljem. Gor, gor, gor: na Mangartovo sedlo. Prva ura brcanja je mimo. Vstop v drugo uro gonjenja postaja vedno bolj Alpski. Lepi razgledi, nove in nove serpentine. Nekoliko motijo edino avtomobili, ki vozijo turiste in planince tja gor … Spremljam Garmina, ki šteje metre. Dolžinske in višinske. 1300 m, 1350 m, 1400 m, 1450 m, skupna opravljena višina 800 m, 900 m, 950 m, 975 m in tisočica. Mala delna zmagoslavja, ki ti dajo novo moč. Skozi glavo mi gre: tule nekje je Krvavec iz Cerkelj … šit … še ena cela tretijna je za naredit … prestava avtomatsko klikne v zadnjo možno. Mlinček – vrtiš in vrtiš, premikaš pa se s slabimi šestimi kilometri na uro. Narava okrog mene pa iz metra v meter bolj divja, bolj skalnata, bolj čudovita. Serpentinasta cesta in v skalo vklesani tuneli. Prvi, drugi, tretji …
1768 m nad morjem. Točka, kjer sem pred dvemi leti odnehal. Neverjetno, kako si zapomniš takšne točke. V meter natančno in tudi lokacijsko popolnoma točno.
Letos, čutim, bo šlo do vrha. Bokve koliko je še. Pol ure? Več? Upam, da ne … Srečam starejši par, ki pešači tja gor. Gospa vzpodbuja »A bo šlo, tole pa ni najbolj enostavno?« »Ja, saj bo, saj bo … kolk pa je še do gor, a kej veste?« »Hm, ja kar še kakšno urco mate, ja, kakšno urco bo sigurno še!« Vzpodbuda, da te kap. Pogledam na uro: dve uri že poganjam, valjda ni še eno celo pred mano! Porajajo se mi dvomi, če mi bo res uspelo. Ampak pogled navzgor pove, da bi vrh moral biti tam nekje zgoraj, tam kjer se že vidi!
Kratek počitek, Frutabela, pijača. In gremo dalje. Spet tunel, zadnji. Za njim lep razgled na panoramsko cesto, ki pelje proti sedlu. Ni več daleč. Še nekaj več kot 100 metrov vzpona. Mišice počasi umirajo. Ta občutek je hecen. Kot bi nekdo izsesal moč. Preprosto ne gre močneje in ne gre hitreje. Počasi, meter za metrom in ves čas pogled proti sedlu. Proti sedlu in proti številčnici na števcu višinskih metrov. 1950. 1960. 1970. Kot letnice rojstva. Najprej frendi, pa generacija, pol pridejo otroci. Še malo pa bo milenijum. 2000-ka. 2000 metorv nad morjem. Na lasten pogon. Prvič tako visoko. Tam nekje notr začutiš posebno zadovoljstvo in dodatno moč, ki jo prekleto rabiš za zadnje metre.
Še čisto malo, vzpon ni več tako hud. Prestavim celo v drugo, tretjo – uau – celo četrto! Cilj je pred mano … cilj je dosežen. 2056 metrov nad morjem, skupni vzponi 1611 metrov. Kul. Lepa zmaga. Nekaj manj kot 3 ure. Ni ravno izjemna hitrost, je pa lepa zmaga. Fajn filing. Preoblačenje in peš sprehodek do roba. Čudovit pogled na Belopeška jezera na eno stran in čudovita panaroma Mangarta. Vredno truda in matranja.
Pot dol je nagrada. Brez brcanja, hitreje od avtomobilov, malce adrenalinsko. Slabih 45 minut do avta. Brez krčev, z rahlo bolečimi mišicami. Kul. Dabest!
Komentarji
© 2009 Vse pravice pridržane
Formitas BBDO // An exclusive affiliate of Ketchum
T: 01 430 17 00 F: 01 430 17 05 E: info@formitas.si
Svaka čast Mitja!
sem dobil kar gušt, da grem tud na eno tako turo – z motorjem seveda :-)
Hm, sem slučajno zašel sem gor … Čestitke, čeprav … kaj med nami kolesarji ne velja neko nenapisano pravilo, da če stopiš s kolesa, če vmes počivaš, da to ni uspeh!?
Ja? Zgleda, da nisem dovolj zagrizen, al kaj? Tega res še nisem slišal … zaenkrat tega pravila še ne bom upošteval in ga verjetno, glede na svoj letnik, tudi v prihodnje ne bom. Meni je povsem dovolj že to, da mi je uspelo, da imam zdaj nove izzive (na primer osvojiti Veliki Klek, pa kakšen Mölltal tudi ne bi bil slab)... pa četudi se bom vmes ustavil, sestopil in malce spočil. Prepričan sem, da je najbolj važno tisto kar čutiš sam …
Absolutno čestitam, ker vem, da je Mangart najtežji vzpon za kolesarje v naši domovini. Hmm … mogoče imam pa samo jaz tako družbo, kjer to pravilo velja. Veliko uspešnih vzponov želim tudi v prihodnje in … mogoče bi se pa, ker prihajava iz iste branže, morale slovenske agencije kdaj med sabo v kolesarjenju pomerit ;).
Ta ne bi bila slaba. Pri nas sva vsaj dva med bolj aktivnimi pa še nekaj mladcev je, ki imajo tudi kako mišico še v funkciji … Sam se bolj kot za pomejanje med sabo ogrevam za kako bolj umirjeno varianto preizkušanja. Tipa: z Andrejem sva lani 5 dni kolesarila po Korziki, letos imava v planu še štiridnevno turo od Bovca do Cortine d’Ampezzo in nazaj. Andrej je sicer še bolj zagnan (iz Ljubljane do Zell am Seeja prek Grossglocknerja (car!), pa do Dunaja se je peljal, pa do Prage) ... Ja, mogoce kdaj probamo kako skupno turo za dan ali dva naredit, na primer čez Jezersko, Pavliča tja do Črne, pa nazaj proti domu bi blo čist luštno. Bo treba kako iniciativo na Soz dat …
Sicer vem, da gre za infantilno provokacijo, ampak kljub temu, ti da za mislit. Kdo so “mi kolesarji, ki ne stopamo z biciklov”? Jaz poznam cel kup kolesarjev, ampak noben se ne prištev k neki srenji, ki misli, da ni kolesarila uspešno, če je morala stopiti s kolesa. Kolesarjenje naj bi bilo zabavno, rekreacijsko, zdravo. Tud jaz se enkrat na leto podam čez slovenske prelaze, pa naredim nekaj sto kilometrov čez vikend – in se počutim super – tudi če sem moral nekajkrat stopiti s kolesa. Ne vem zakaj bi se moral zaradi tega sekirat. Vsak, ki prikolesari do cilja je uspešen. Edini “luzer” je tisti, ki misli, da se mora pri tem držati nekih psevdo pravil neke psevdo kolesarske elite.
Hmm … moj komentar nikakor ni bil mišljen kot provokacija. In me žalosti, da je bil tako razumljen. Pravim in ugotavljam, da sem sam navajen na neka, kot ti praviš “psevdo pravila” in samo povem, kako jaz in tisti, s katerimi kolesarim razumemo to zadevo. In nismo nobena kolesarska elita … Vedno pokimam,pozdravim, ko srečam sotrpina na kolesu in se ustavim, če komu poči zračnica … Če pa mi je kolo ne le zabava, ampak tudi malo trpljenja in če si meje postavljam tudi na tak način, da ne smem stopiti s kolesa, pa zato nisem kvazi oz. psevdo elita, še manj luzer.
Upam, da se kje kdaj srečamo, mogoče res na SOZ predlagamo, kakšno oglašavalsko etapo in bomo vsi skupaj spoznali, da je vse dosti bolj enostavno in sploh ne provokativno, kot se bere tukaj na forumu.
Jaz sem dirkal na Mangart včeraj (če koga zanima rezultat: http://www.timingljubljana.si/Rez_cat.asp?db=1091&cat=103) in nas je gor pričakal sneg:) Sicer pa je po jutranji sivini nastopila taka “šajba” da je blo res super. Sicer zimskih temperatur, a v dolini je bilo potem že prijetno toplo.
Je pa tala vzpon res eden najboljših, če koga zanima kratek opis poteka vzpona: http://www.bicikel.com/sl/bicikel_zine/2892/david_i_ponovno_premagal_i_goljata.html
Itak da si totaln car. Mal čez 50 minut! Ok … en detajl je ključen … vi ste se peljali od Loga, jest sem se pa peljal od trdnjave :)
Sej ne morem verjet! To je povprecje okrog 20 na uro. Tolk se jest peljem po ravnem, ne pa v klanec, ki ima povprecje več kot 7%! Sem si pa pogledal rezultate in zahvaljujoč Garminu zracunal, da ce bi se še mal bolj potrudu ne bi bil zadnji! Mogoce bi premagal dva al pa max tri. Okej. No, zdej grem pa na tvoj clanek…
Hvala:)
Jap, mi smo štartal v Logu pod Mangartom. Tole je iz razpisa: “Start ob… na nadmorski višini 630 metrov, cilj…
na Mangartskem sedlu na nadmorski višini 2.055 metrov. Dolžina… 17,5 km, višinska razlika 1.425 metrov… in povprečnim 9,6-odstotnim naklonom.”
Moj čas je bil 1h 9min in 9 sekund.
Kokr pa sm napisu, car je itak vsak k se sploh tja gor sprav rint:) Impozantno ni kaj:)