Torek, 3. June 2008 - 16:01 - Matej Rožen

V petek, 30. 5. 2008, je časnik Večer za svoje poslovne partnerje pripravil že tradicionalno prireditev »Adrenalinski dan«. Oglaševalci in predstavniki agencij, med njimi tudi dva Formitasovca (komunikacijska strateginja Aleša in jaz, Matej, medijski planer) smo se popoldne zbrali na športnem letališču Skoke pri Mariboru. Letos so adrenalinskim navdušencem ponudili panoramski in akrobatski let z jadralnim letalom, za najpogumnejše pa skok s padalom v tandemu. In ker smo Formitasovci najpogumnejši, sva se z Alešo seveda odločila za skok v tandemu.

Ker sva prispela v Skoke z manjšo zamudo, sva bila šele v četrti skupini od skupno šestih. To je pomenilo, da sva imela pred samim skokom še kar nekaj časa, ki pa je v dobri družbi in izobilju hrane in pijače zelo hitro minil. Ko sva prišla na vrsto, so naju oblekli in nama dali par navodil, ki jih moraš med letom upoštevati. Vsak je dobil tudi svojega »inštruktorja« in že so naju strpali v letalo. Ta del sem si predstavljal malo drugače, saj smo bili v tistem malem letalu natlačeni kot sardine v konzervi, tako vroče kot je bilo takrat, pa mi tudi že dolgo ni bilo. Z letalom smo se peljali 10–15 minut in vmes imeli tudi zelo lep razgled na celoten Maribor z okolico. Ko smo se dvignili na 4.000 metrov, in ko je svet pod nami izgledal kot malo bolje izdelana maketa, je eden izmed inštruktorjev odprl vrata. Takrat pa se je začelo zares. Z inštruktorjem na hrbtu sem se skobacal do vrat, se usedel na poličko in v parih sekundah že letel.

Težko opišem počutje med samim letom oz. padanjem. To je potrebno enostavno doživeti. Strahu ni bilo, saj sem še vedno mnenja, da je večja verjetnost nesreče pri vožnji z avtomobilom kot pa takole.

Prosti pad traja slabo minuto in ker sem imel občutek, da bom kaj zamudil, sem gledal ves čas naravnost dol in opazoval, kako se približujem tlem. Kmalu pa se je odprlo padalo in vse skupaj se je umirilo. Občutek v zraku je fenomenalen. Tišina, mir in super razgled na vse strani. V zraku nato jadraš kakih pet minut. Imel sem tudi priložnost sam vleči tiste štrike in navigirati padalo. Pristanek je bil v redu, v bistvu se samo usedeš na tla in to je to.

Če povzamem – bilo je super. Tudi moji domači in prijatelji so si oddahnili, da jim ne bo potrebno v teh vročih dneh nositi črne barve. Moja babi pa je še ugotovila, da mi bo ta izkušnja verjetno prišla zelo prav, če bom moral v morebitni vojni kdaj skočiti iz letala :)

Hvala še enkrat Večeru za povabilo, več o samem dogodku pa si lahko preberete na Večerovi spletni strani.