Torek, 24. June 2008 - 3:35 - Blaž Ritmanič

Tako malo je potrebno, da te nekaj osreči, da postanes srečen. Tako malo, da ugotoviš, da nisi sam in da so okoli tebe se dobri ljudje, ki ti vlivajo upanje, da sveta kljub vsemu sranju, ki se dogaja, še ni konec. Svet se bo začel sesuvati, ko se bomo začeli sesuvati mi.

Par minut nazaj sem se zaradi pomanjkanja nikotina ustavil na Petrolu. Pred menoj sta bila v vrsti dva fanta mojih let. Prodajalka je bila ena sama in ni zmogla hendlat več stvari hkrati, pečt kruhke in hkrati kasirat na blagajni. Ni ji za zamerit, ni ona kriva, da nima štirih rok in dveh glav, mudilo pa se nam tako ali tako ni nikamor. V vrsti pa je takoj za mladeničema stal Valentin Areh. Fantoma so se zaiskrile oči in prav čutilo se je, da želita kakšno besedo izmenjat z njim. Z veseljem jima jih je nekaj namenil. Preprosto oblečen v nogometni dres jima je odgovoril na vsa vprašanja, nato pa jima tudi sam zastavil eno: “Za koga pa vidva navijata?”. Pri naslednjem odgovoru sem se odločil, da napišem ta blog. Odgovor pa se je glasil nekako tako: “Navijamo za nas. Vsak dan se borimo. Ni lahko.” Mogoče jima bo današnje srečanje in tistih par besed kaj pomagalo, je pa bilo že to dovolj, da sta veselih obrazov in bolj srečna zapustila črpalko. Skoraj 100% sem, da ravnokar med “za-jutrkom” (tako sta obed v hecu poimenovala – ni večerja, ker je prepozno, zajtrk tudi ne, ker je prezgodaj, je pa nekaj za jutri, za-jutr, neke vrste predzajtrk oz. izpeljanka iz tega), burekom in Redbullom govorita o tem koga sta spoznala in kakšna faca je, da jima je posvetil par minut svojega časa.

Mogoče pa fanta s črpalke čez par let postaneta nova poročevalca s kriznih območij? Pa čeprav sta še par sekund nazaj mislila, da ju to delo ne bo nikoli zanimalo in sta se že hotela vdati v “usodo”, da pač nič ne bo iz njiju, ker ju itak nič ne zanima. Tudi sam sem bil v podobni situaciji, “hvala bogu”, da v tem zosu nisem bil sam. Žal pa vsem mojim sovrstnikom in prijateljem ni uspelo. Niso imeli sreče, če besedo sreča sploh lahko uporabim v tem kontekstu. Sreče se ne da definirati. Nekateri bi temu rekli usoda. Ali z namenom. Pa je to res? Zakaj potem nismo vsi srečni? Vedno bom trdil, da moraš biti le na pravem mestu, ob pravem času in spoznati prave ljudi. Neke vrste naključje. Velikokrat o stvareh ne razmišljamo oz. jih ne naredimo, dokler se z njimi ne soočimo oz. nam jih drugi predstavijo. Takrat se v nas prebudi nekaj, kar je zelo dolgo spalo v naši podzavesti. Vprašanje kje bi bil jaz danes, če ne bi srečal vas? Bi se v meni prebudila želja po tem, v čemer zdaj tako zelo uživam? Bi bil to isti Blaž, ki se vsak dan z nasmehom pripelje v 15. nadstropje? Mirno zaspal in čakal na nov dan, ko vas bom lahko spet videl in vas objel? Preko vas spoznal malo morje meni podobnih, podobno mislečih, pozitivnih in srečnih ljudi?

En drugega lahko osrečimo, pa čeprav se nam kdaj zazdi, da to ni mogoče. Vsak posameznik je lahko nekomu drugemu idol, opora, upanje. Vsak ima nekaj, vsi smo si drugačni. Drugačnost nas povezuje, dopolnjuje, nam širi obzorje. Malo nas je, pa kljub temu veliko. Le dva spola in dva različna pogleda na svet, pa vendar tisoče ljudi, tisoče drugačnih misli. Tisoče individumov in vsak od nas je delček mozaika brez katerega slika družbe ne bi bila popolna. Bodimo dobri en do drugega, skupaj postanimo srečni, da bo umetnik za nami med sestavljanjem uporabljal kamenčke toplih barv.

Še so dobri ljudje na tem svetu.
In vi ste nad njimi.

Srečen sem.

“Happiest are the people who give most happiness to others.” Dennis Diderot, philosopher (1713-1784)