Sreda, 18. June 2008 - 23:25 - Blaž Ritmanič

O Unicefu in presenetljivem srečanju z njihovem predstavnikom smo že govorili. Davida Droge na žalost nisva spoznala in tudi leva ne bova prinesla domov. To je le nekaj presenečenj; ja, lev letos ne bo prirjovel v Formitas (zmaga je šla v Brazilijo, več o tem pa jutri ko bodo objavljeni uradni rezultati). Osebno mislim da bi si ga zaslužila, še posebej po mailu, ki nam ga je poslal Steven (predstavnik Unicefa):

“I think your cyber idea was very well done and executed. The branding was very in line with the overall branding of Tap. I know we’ll want to use it as we develop Tap Project globally. Congratulations on a great idea and project!”

No pa preidimo še k ostalim presenečenjim.

Etap hotel

Enako kot lani sva bila tudi letos nastanjena v hotelu Etap. Lahko bi ga poimenovali “Hotel mladih kreativcev”. In glej ga zlomka, ob najinem prihodu nikogar od predstavnikov drugih držav še ni bilo tam; prišli smo dan prezgodaj.

Simpatičen hotel z zelo zanimivimi sobami. Na vsega parih kvadratnih metrih je nameščen pograd, pod njim “zakonska” postelja, niti meter stran pa, na eni strani okno s prekrasnim razgledom, na drugi pa mini umivalniček in vmes v omari plastična tuš kabina (fotke žal nimam).

Letos pa naju je v hotelu še najbolj presenetila s’kret ščetka. Ja, verjameš ali ne, lansko leto je niso imeli.

Zelo so se mordenizirali, ni kaj. Na to kaže tudi savna v liftu (temperatura v njem je bila verjetno okoli 50°C) in zaščita, da se po hotelu z dvigali ne bi prevažali nepridipravi; pred vsako vožnjo moraš v posebno režo vstaviti svojo hotelsko kartico.

O zajtrku raje ne bi izgubljal besed. Mogoče bo o tem morda kaj več povedal Lenart. A ne Lenko? Sladek toast in grenka marmelada :) Zaradi tega sva enako kot lani ob hotelski kuhinji zdržala le eno jutro.

Galebi

Verjamem, da večini od vas paše ležanje na plaži z zaprtimi očmi, poslušanje škržatov in oglašanje prelepih galebov. Tudi meni. Drugače pa je, ko spiš na postelji in ti ob 6h zjutraj pod oknom hrumijo avtomobili, oglašanje galebov, ki se (očitno) gonijo, pa je le pika na i. To je daleč od čivkanja ptičkov, bolj podobno rjovenju levov. Očitno so se nalezli festivala.

Še dobro da sva to kaj kmalu ugotovila in naslednjih nekaj dni normalno spala do 8:30 oz. 20 minut dlje. Hehe… Ana že ve zakaj. Beri naprej.

Anina nastanitev…

... oz. jutranja telovadba. Na začetku je bila Ana malce slabe volje, saj je ob prihodu presenečena ugotovila, da je njena garsonjerica od najinega hotela oddaljena 20 minut hoje, od koder do dvorane potrebuješ še dodatnih 10 minut. Kaj kmalu pa je ugotovila, da to niti ni tako velik problem. Daleč od tega. Jutranji sprehod ji je dobro del, malo bolj pa je godrnjala nazaj grede po klancu navzgor, vendar je ugotovila da se v vsem najde nekaj dobrega. Počuti se bolj fit, pa še v prekrasno stanovanjce z balkončkom nam je bilo kot pisano na kožo. Skoraj vsak večer smo tu preživeli kakšno uro. Tam smo se tako fino imeli, da se z Lenartom celo uradnega odtvoritvenega žura mladih kreativcev nisva udeležila. Ja, prav ste slišali. Še eno presenečenje za tiste ki me poznate.