BBDO // An exclusive affiliate of Ketchum
Besedo kič slišimo ali uporabimo vsaj nekajkrat na teden. Od kolegice slišimo trač o kičasti majici, ki jo je oblekla sošolka, niso nam všeč kičaste novoletne jelke, kičaste poročne obleke, kičast nakit, kičasti okraski, kičasti ljudje … Besedo kič uporabljamo v vsakdanjiku brez zavedanja o tem, koliko glavobola fenomen povzroča različnim teoretikom, ki ga poskušajo opredeliti in mu dodeliti ustrezno mesto v svojih obravnavah. Ali sami znamo definirati kič? S tem se v glavnem ne obremenjujemo, vemo samo, da je kič nekaj slabega, nekaj, kar nam definitivno nikoli ni bilo in nikoli ne bo všeč.
Kič je zapleten kulturni fenomen, ki je prisoten v vseh aspektih človekovega življenja. Spremlja ga negativni sloves, zaradi katerega predstavlja sinonim za vse lažno, brutalno in trivialno v kulturi.
Dovolite mi, da za trenutek pokukam v zanimivo zgodovino žaljive besedice, ki jo uporabljamo z izjemno lahkoto. Današnji pomen besede kič se je uveljavil v Münchnu okrog leta 1860. Gre za južnonemško besedo, ki se je pojavila med trgovci z umetninami in je imela že na začetku zelo negativno konotacijo. Kitschen dobesedno pomeni nekaj »brez veze« sestaviti. Pomeni tudi zbirati blato, mazati, packati. Besedna zveza etwas verkitschen pa pomeni podtakniti, prodajati nekaj namesto nečesa oz. prodajati nekaj, kar je poceni; beseda kitsch pomeni izdelke slabe kvalitete, namenjene malomeščanom.
Glede kiča sta se oblikovali dve temeljni stališči. Prvo zagovarja francoski filozof Abraham Moles, ki pravi, da je kič star toliko, kolikor je stara človeška kultura, in da je inherenten človeku. Drugo zagovarja profesor estetike Gillo Dorfles, ki pravi, da je kič fenomen, ki je nastal v drugi polovici 19. stoletja, torej v obdobju razvoja množične kulture. Ker množične kulture ne gre enačiti s kičem, moram pritrditi Molesu in se strinjati z njim, da se je kič rodil s človekom.
Najbolj pogoste opredelitve kiča izhajajo iz njegove primerjave z umetnostjo, pri čemer umetnost negira kič in obratno − kič izničuje umetnost. V vsakdanji rabi se beseda kič uporablja kot sinonim za »parazit umetnosti«, kot slabšalna beseda za slabo umetnost, kvaziumetnost, psevdoumetnost. Kič je vedno nekaj neavtentičnega, komercialnega, pasivnega, minljivega, osladnega, lepljivega, agresivnega in banalnega.
Pa je kič dejansko negacija (dobrega) okusa? Ali gre za neestetski in kulturno destruktiven pojav? Ali je kič nujno zlo? Dejstvo je, da ob pogledu na »lažno« spoznamo »resnično«, »lepo« je še lepše, če ga postavimo nasproti »grdemu«. Ti občutki se najbolj manifestirajo v umetnosti, v kateri epohalne in stilske spremembe povzročajo spremembe v okusih. Nekaj, kar je bil še včeraj kič, je danes visoka umetnost. Okus ni večna in nespremenljiva kategorija. Predpisi, ki določajo, kaj je estetsko in kaj ne, so vezani izključno na določeno časovno obdobje in družbeno moč.
Klišejskega in moralizatorskega teoretiziranja kiča je preveč. Kič je povsod okrog nas, je večni spremljevalec umetnosti in ima isto emotivno podlago kot umetnost in ta je – užitek. Kič je torej del vsake civilizacije in kulture ter je kot tak neuničljiv. V tem smislu ga nihče ne more ne eliminirati ne cenzurirati. Kič je nujno zlo. Igrati vlogo krotilca kiča je nesmiselno. Boj proti kiču je Don Quijoteov boj proti vetrnicam. Kiča ni potrebno cenzurirati, potrebno ga je sprejeti kot družbeno dejstvo. Kot pravi srbski teoretik Božilović: »Kič nekdaj, kič danes in tukaj, kič za vedno«.
© 2009 Vse pravice pridržane
Formitas BBDO // An exclusive affiliate of Ketchum
T: 01 430 17 00 F: 01 430 17 05 E: info@formitas.si
Super članek! Ob prebiranju sem se še najbolj zabaval pri prebiranju zgodovine. Lahko bi ga objavili kar na Wikipediji :)
Ja, res zanimivo … Kolikokrat izgovorim besedo kič pa v bistvu do sedaj sploh nisem dobro vedela, kaj govorim:) Je prav zanimivo brati o izvorih in pomenih besed, še posebej, če je fajn in zanimivo napisano:)
Lahko še kakšno zanimivo besedo v prihodnosti obdelaš :)
Glede na moje izkušnje kič zelo težko pridobi konotacijo nečesa pozitivnega, visoko vrednega in to predvsem s stališča estetike. Da v določenem časovnem razmiku dobi tržno vrednost je logično, ker se trgovci s preteklostjo poslužujejo najrazličnejših načinov kako nekaj prodati, pa čeprav nima poseben kulturne vrednosti (pokukajte v ljubljanske starinarne).
Trditev, da kič nima nič z množično kulturo, je malce pretirana. Kič se enostavno spogleduje s nizkim perceptivnim nivojem in kulturno osveščenostjo posameznih narodov. Gre za nekaj, kar so množice takoj kupile, ker je to na njihovem nivoju dojemanja. Kič prav tako ne moremo omejiti zgolj na predmete, ki jih najdemo na policah, stenah ali predalih v prenekaterem domu ali na vrtovih nekaterih hiš (palčki in podobno). Ogromno tega slišimo iz zvočnikov avtomobilov, domačih audio naprav in največ v slušalkah mp3 predvajalnikov. Še več tega je na filmu in TV. Ameriška industrija (ostali ji pridno sledijo) je zmagala s svojim množičnim pokičevanjem celotnega sveta in to s preprostim receptom – spustila se je na nivo, ki sam ni sposoben gojiti in ustvarjati boljše kulture. Temu so olja na ogenj prilili še bebavi mediji, ki so jim nepomembnosti postale »news of the day«. Mnogo slabega na tem področju je naredila tudi oglaševalska industrija, ki v želji, da se približa kupcem ubira vse mogoče poti, tudi tiste najbolj pogrošne. Še eno razvpito področje kiča obstaja – to so produkti za vsakdanjo rabo ter vrsta tržnih znamk ter njihov načinu komuniciranja. Vsi svoje početje deklarirajo s stavkom: »Želimo se približati vsakemu posamezniku, zato govorimo v njegovem jeziku.«
Tržna orientacija življenja vpliva na množično kulturo. In tu pridemo do stične točke, kjer beseda kič naravnost ‘sede’. Torej imata množična kultura in kič vse več skupnega.
Na koncu ne morem, da ne bi omenil stavka, ki ga je pred desetletji (ko tržna orientiranost še ni bila tako izrazita in ko so kulturne vrednote bile še na zavidljivem nivoju) izrekel znani jazzovski glasbenik Duke Ellington: »Če bi glasbo narekovali samo poslušalci, potem bi bil svet glasbe v hudi kaše!« Danes pa se dogaja prav to in na žalost ne samo v glasbi. Danes so zvezde »umetniki«, ki so jih rodile množice in katerih »umetnost« ni nič drugega kot sodoben kič, ki je okužil že praktično vsa področja izražanja in komunikacij. Kako naj torej povprečen človek sploh še ceni visoko kulturo, če je zanj t.i. kič-kultura visoka kultura?
Sicer pa super, da si napisala vse to o kiču. Odlično, ni kaj.
Andrej
Hvala za tako dolg in izčrpen komentar. Vendar ta vsebuje vse, čemu sem se poskusila izogniti pri pisanju o kiču. Gre za termine visoka kultura, benalnost, povprečnost, množice, nizki okus – nekateri so zelo pejorativno obarvani. Ne trdim, da kič ni povezan z množično kulturo, opozarjam le na to, da enačiti množično kulturo s kičem pomeni zavzemati elitistično (problematično!) stališče, ki je za stroko nedopustno (kljub temu, da gre za blog, ki je bolj poljudne narave, se še vedno ne spuščam v estetske sodbe, saj mi strokovni okviri, po katerih pri študiju kič trenutno raziskujem, tega ne dovoljujejo).
Po Bourdieuovsko menim, da estetske kategorije niso univerzalno določljive in so vedno rezultat določnega političnega, kulturnega in družbenega konteksta. Kot primer lahko navedem slike impresionistov, ki so jih zagovorniki t.i. “visoke kulture” imeli za najhujši kič, danes jih pa občudujemo v galerijah in muzejih. Zakaj? Odgovor gre poiskati v strukturi družbene moči, ki vedno določa kaj je kultura z velikim K in kaj je “odpad za množice”. Če vse še bolj zrelativiziram: danes je nažalost kultura tisto, kar se financira kot kultura – torej tisto, kar “požegna” kulturni minister.
No matter how much we scorn it, kitsch is an integral part of the human condition.
Milan Kundera
Složila bih se da kič postoji otkada i čovjek, ali je puno kasnije definiran kao takav. najveći prostor dobiva upravo zadnjih 40 godina – i kao pozitivan, i kao negativan pojam. prije se jednostavno vezao uz sferu uporabnosti, tj. korištenja u svakodnevnom životu. porculanski set za kavu mogao je biti lijepo oslikan, ali nije pripadao sferi umjetnosti. izvođenjem umjetnosti iz zatvorenih institucija, otvori se prostor komunikaciji u oba smjera. broj konzumenata se povećao, a jednako tako i broj stvaratelja. velika proizvodnja obrnuto je proporcionalna kvaliteti.
čini mi se da je nepotrebno u ovom “formatu” (ali ne i nevažno za temu) ulaziti i u problematiku liberalizacije ekonomskog tržišta, uvjete recepcije (ako za primjer uzmemo srednje obrazovanog konzumenta koji radi 40+ sat tjedno) i sl. također, uzroke možemo tražiti i u promjeni poimanja umjetnosti koja tradira od 19.st naovamo (uzorno oponašanje ideala vs. individualnost) i sl.
nego, ispričavam se ako sam ponovila nečije tvrdnje zbog slabog razumijevanja slovenskoga. i čestitam šta si mi blog otvorila!